Svetovno prvenstvo 2015

Pregled svetovnih prvenstev

17. svetovno prvenstvo Španija 2015

Uvrstitev na 15. mesto med 24. reprezentancami, udeleženkami XVII. Svetovnega prvenstva, ni slaba, vendar z doseženim rezultatom ne moremo biti zadovoljni. V zadnjih letih nikakor ne uspemo doseči ali celo izboljšati rezultatov, ki so jih dosegale naše reprezentance v preteklosti, vse bolj se oddaljujemo od »velikih«. Uradnega treninga v Španiji se zaradi pomanjkanja sredstev reprezentanca ni udeležila. Bi bil naš rezultat boljši, če bi imeli možnost trenirati na Ebru? Verjamem da, vsaj na samega sebe bi se lahko zanašali.

Tekmovalci so se pripravljali v parih in posamezno na domačih vodah, kolikor jim pač čas in denar dopuščata. Tudi skupen uradni trening smo izvedli za kar se zahvaljujemo RD Slovenska Bistrica, ki je za ta namen prijazno odstopila eno od svojih vod v brezplačno uporabo. Seveda pogoji za ribolov še zdaleč niso bili primerljivi s pogoji na jezeru Caspe, kljub temu pa je bil trening izveden uspešno in cilji so bili v veliki meri doseženi in izpolnjeni.

Mestece Caspe, ki leži ob reki Ebro v Španiji, je bilo naš cilj. Približno 1700 km smo morali prevoziti do cilja, kar ni mala malica. Pot smo prevozili v nekaj več kot 24 urah brez vsakih nevšečnosti. Vodja reprezentance je poskrbela za dobro hrano na poti, manjkalo ni osvežilnih pijač in sveže kuhane kave, ki se je prilegla pri vseh daljših postankih. Potovali smo z dvema najetima kombijema, ki sta nam jih zaupala v brezplačno uporabo Trgovina Ščuka iz Slovenske Bistrice in  avto Martinčič iz Ilirske Bistrice. Opremo reprezentantov in večino potrebne hrane, ter pijače za 12 ljudi smo naložili na dovolj prostorni prikolici, ki sta ju posodili podjetji Romex iz Kranja in TPV prikolice iz Ptuja.

Popolnoma drugačna pokrajina, kot smo je vajeni, drug način življenja, predvsem pa skrivnostna reka Ebro, so nas pričakali v Španiji in se nam vtisnili v spomin. Verjamem, da se bo marsikateri od članov letošnje reprezentance z veseljem vrnil na jezero Caspe in poskusil svojo ribiško srečo ob prvi ponujeni priložnosti. Prijetna, dovolj prostorna najeta hiša, kjer smo preživeli nekaj dni, je bila v neposredni bližini jezera in vsega dogajanja povezanega s svetovnim prvenstvom. Mir, neokrnjena narava, odlična hrana za katero sta skrbela Franc in Boris in še kaj, so bili doprinos k dobremu počutju vseh članov reprezentance.

Manj, kot z vsem prej naštetim pa smo bili zadovoljni z organizacijo. Ribiška zveza Španije oziroma njeni odgovorni funkcionarji se niso pobrigali za vse potrebno, kar pač sodi k organizaciji in izvedbi svetovnega prvenstva. Sprva je bilo premalo sodnikov, premalo tehtalcev, poti preko zasebnih zemljišč niso imele oznak, sektorji so bili slabo ali pa sploh niso bili označeni, tekmovalci ali bolje rečeno reprezentance so bile prepuščene same sebi pri iskanju poti do lovnih mest … nihče ni govoril ali razumel angleškega jezika, ki je eden izmed uradnih jezikov. Po protestu vodij reprezentanc na enem izmed sestankov, so le nekje našli nekaj več prepotrebnega kadra in tudi nekaj ostalih napak so odpravili do konca tekme. Še dobro, kajti tudi prostora, kjer bi imeli vodje reprezentanc sestanke niso uspeli zagotoviti, vsaj prvi in drugi dan ne.

Tudi letos smo izžrebali krajno mesto, kar pomeni prednost v sektorju in možnost za izredno dobro uvrstitev celotne reprezentance. To je zame, kot trenerja, tudi najpomembnejše. Po mnenju večine tekmovalcev pa takšen žreb ni dober, ker naj bi vsako krajno mesto vplivalo na mesti v ostalih dveh sektorjih. Preostali mesti naj bi bili zaradi tega med slabšimi. Teorija v katero sam ne verjamem in nikoli ne bom verjel. Tekma je pač tekma in na vsakem mestu mora tekmovalec loviti po svojih najboljših močeh. O tem kdaj drugič, morda že v naslednjem letu?

Tekmovalna trasa nikakor ni bila postavljena na način, kot ga določajo pravila FIPSed. V vsakem sektorju so bila kar štiri krajna mesta, kajti vsak sektor, je bil razdeljen na dva dela. Žal pa so pripombe ali pritožbe vodij reprezentanc naletele na gluha ušesa. Nikogar niso upoštevali, še najmanj pa nas, ki smo za marsikoga nepomembni.

V C sektorju sta tekmovalca dobro začela, kljub globini vode v njunem lovnem koridorju, ki je bila ponekod tudi 16 in več metrov. Že prvo noč sta ulovila krapa in polna adrenalina sta ves čas tekmovanja lovila »na polno«, žal pa so se jima stopničke izmaknile. Glede na to, da sta bila prvič na svetovnem prvenstvu, sta lovila dobro in na koncu sta dosegla zelo dobro uvrstitev v sektorju. Ekipa, ki je lovila v B sektorju, je imela po mnenju večine, najslabše oziroma najtežje lovno mesto. Kljub temu je ekipa, zahvaljujoč pravilni izbiri taktike in vab ulovila kar dva krapa v res težkih pogojih.

Vsi smo čakali na prijem vsaj enega krapa v A sektorju, kjer je lovila naša izkušena ekipa. Ni in ni se uresničila naša želja in do konca so ostali brez ulova. Vedno bolj verjamem v to, da je pri krapolovu potrebno poleg izbire pravilnih vab in pravilne taktike, tudi veliko sreče.

Na zaključno slovesnost smo odšli ne preveč veseli, vendar z dvignjenimi glavami. Zaploskali smo prvakom iz Anglije, ki so si zmago prigarali v boju z našimi sosedi Hrvati, zaužili smo dokaj skromno večerjo in se kmalu odpravili k počitku.

Zadnje jutro smo pospravili vse najete prostore, še zadnjič smo preverili na prikolice naloženo opremo, pojedli smo obilen zajtrk in se že ob svitu odpravili proti domu. Zdi se mi, da je pot proti domu minila, kot da bi trenil. Del Španije smo prevozili v pičlih nekaj urah, Francijo ravno tako, čeprav smo vozili ponoči, tudi preko Italije smo kar švignili in že smo bili v Sloveniji. Ni slabo naročiti kavo v slovenskem jeziku, je res?

Tudi letos so bila vozila naših reprezentantov varno parkirana na parkirišču podjetja Sintal v Ljubljani, kar nam veliko pomeni, saj ni nikogar skrbelo še za varnost vozil. Najbolj važno je, da smo se vsi zdravi vrnili vsak k svoji družini, vsak na svoj dom, kjer je tudi najlepše.

V imenu celotne reprezentance Ribiške zveze Slovenije za lov krapov z obtežilnikom 2015 se zahvaljujem vsem pokroviteljem in vsem vam, ki ste držali pesti za nas.

Aleksander kolar