15. svetovno prvenstvo, Portugalska 2013
Odkar se ukvarjam s kraparskimi tekmovanji, nosim v sebi prepričanje, da se lahko dober rezultat doseže samo z ekipnim delom ter da je medsebojna pomoč in prilagajanje ekipe eden izmed pomembnejših vidikov tega športa. Tekmovalni krapolov že dolgo ni zgolj rekreativni ribolov, kjer bi lahko ležerno čakali na prijem krapa ali amurja, kraparska tekmovanja zahtevajo fizično in psihično dobro pripravljene tekmovalce, ki zmorejo hraniti in loviti ribe neprekinjeno dva ali več dni v vsakih vremenskih pogojih, ki so sposobni odreči se spancu in počitku, ki jim za dober rezultat ni pretežko porabiti nekaj dni svojega dopusta in poseči v lasten proračun in ki so pripravljeni svoje znanje in izkušnje deliti s sotekmovalci.
Bo slab začetek dober konec?
Slabo uro po tem, ko smo 21. septembra krenili na pot do 2.600 km oddaljenega cilja na Portugalskem za namenom udeležiti se 15 svetovnega prvenstva v lovu krapov z obtežilnikom (SP LKO), je bilo potovanje prvič prekinjeno zaradi okvare najetega kombija. Renaultova pomoč na cesti, ki zagotavlja prednostno odpravo napake oziroma enakovredno vozilo, je res poslala avtovleko v zelo kratkem času, vendar je bil del reprezentance z vso opremo v kombiju pred zaprtimi vrati Renault servisa v Brežicah. Nikjer ni bilo nikogar, vsa vrata so bila zaklenjena, čeprav je bilo sobotno dopoldne. Mehaniki imajo zaradi trgatve dopust in do ponedeljka ne bo v službi nikogar, nam je pojasnil vodja servisne delavnice.
Nobena razlaga o tem, da smo na poti na Portugalsko in nobena prošnja vodje reprezentance ni pomagala, da bi kdorkoli od pooblaščenih serviserjev zavihal rokave in odpravil minimalno napako na vozilu. Vozilo bi lahko prednostno pregledali šele v ponedeljek zjutraj.
Tudi nadomestnega vozila nam Renault asistenca ni uspela zagotoviti, zato nam ni preostalo drugega, kot da poskusimo napako odpraviti sami. Nekako sva s Sebastijanom »prepričala« računalnik v vozilu, da je odprl dotok goriva in kombi je bil pripravljen za nadaljevanje poti. Želeli smo pripotovati vsaj do Ljubljane, kjer smo nameravali poiskati pooblaščenega serviserja, ki bi bil pripravljen odpraviti napako.
Zahvaljujoč Sidoniji, vodji reprezentance, in Ivanovi ženi, smo v soboto zvečer dobili v najem drugi kombi in takoj, ko je bila oprema preložena, smo nadaljevali pot proti Portugalski.
Žal pa je bilo naše potovanje znova prekinjeno 13 kilometrov pred Benetkami, kajti mlada italijanska voznica je brez zaviranja (pod vplivom opojnih substanc…) trčila v prednji del kombija. Samo malo je manjkalo in bi zadela še avtodom, s katerim je potovalo šest članov reprezentance. Sreča, da ni bil nihče od potnikov poškodovan. Italijanska policista, ki sta prišla na kraj nesreče v slabi uri, sta svoje delo opravila rutinsko; čez nekaj časa so nas odpeljali na policijsko postajo, kamor je prišla tudi voznica osebnega vozila skupaj s starši. V polomljeni angleščini nam je eden od policajev razložil, da bo voznica počakala še nekaj časa, ter nas pospremil do dvoriščnih vrat in nam zaželel obilo sreče in uspeha na svetovnem prvenstvu.
Do jutra smo skupaj z ostalimi reprezentanti počakali na nadomestno vozilo, ki ga je z avtovleko pripeljal pogodbenik Renaultove asistence iz Slovenije. Žal nismo mogli nadaljevati poti proti Portugalski, kajti lastnik kombija je zahteval vrtoglavo najemnino, zavarovalnica pa krije zgolj stroške za pot do doma.
Je udeležba na svetovnem prvenstvu sploh še mogoča?
Vzdušje reprezentantov je bilo na tleh. Vse priprave, vsa odrekanja, vsi stroški, vsi načrti, vsa pričakovanja, vse je obviselo v zraku. Je sploh še kakšna možnost, da nadaljujemo pot ali naj vse skupaj pozabimo in se vrnemo domov, smo se spraševali. Kmalu smo našli rešitev, ki pa ni bila najbolj posrečena, kot boste lahko prebrali v nadaljevanju.
Ivanova soproga je našla serviserja, ki je bil pripravljen pregledati prvi kombi in odpraviti napako. Nestrpno smo čakali njegov klic in kmalu smo ga dočakali. »Lahko nadaljujete pot, le tempomata ne uporabljajte, kajti le-ta je vzrok za okvaro.«
Kar žareli smo od navdušenja, ko smo vsi skupaj sprejeli odločitev o tem, da del reprezentance nadaljuje pot proti Portugalski z avtodomom, del pa se nas je vrnilo v Slovenijo, kjer smo znova preložili vso opremo in smo bili po približno petih urah (znova) pripravljeni za začetek poti na Portugalsko.
Usoda nam ni bila naklonjena
Zahvaljujoč nedelji in praznim avtocestam smo dobro napredovali vse do ponovne okvare na kombiju. Kombi je izdahnil v bližini Benetk, čeprav ni nihče uporabljal tempomata, takšna so bila navodila mehanika. Trdno odločen, da nadaljujemo pot, sem uspel v pičlih nekaj minutah zagnati motor. V Italiji ne najdeš Renault servisa za vsakim vogalom, še manj pa lahko pričakuješ pomoč od Renault asistence. Upali smo, da bomo prišli do Francije in našli servis, ki bo pooblaščen in bo pripravljen odpraviti okvaro.
Kakšnih 30 km pred pred francosko mejo, je kombi ugasnil na zelo nevarnem delu avtoceste in takrat sem se odločil, da avtocesto zapustimo na prvem izvozu in na varnem delu počakamo do jutra. Noč smo prebili na parkirnem prostoru, kjer so nas kar dvakrat obiskali lokalni policaji. Nič se nisem čudil, saj smo po vseh dogodivščinah na poti izgledali kot kakšni ilegalci, morda še slabše…
Zjutraj smo zaman iskali servis v manjšem mestu. Nikakor nismo smeli nadaljevati poti po avtocesti, kajti bilo je prenevarno. V hribovitem delu je zelo veliko tunelov, hitrih vozil in vsako ustavljanje bi pomenilo izpostavljanje nevarnosti. Počasi smo se peljali ob obali Sredozemskega morja proti francoski Nici, kjer je veliko število servisov Renault.
Nekaj km za Monacom je kombi ugasnil in takrat je bilo z njim dokončno konec. Računalnik je imel dovolj in je dokončno zaprl dovod goriva.
Nič ne bo brez mehanika, sem pomislil in poklical Renault pomoč v Slovenijo. Kombi je bil zavarovan, Renault asistenca ponuja in reklamira prednostno popravilo povsod po Evropi, nadomestna vozila, prenočišča, prevoz s taksijem … rešeni bomo in pravočasno bomo na cilju. Zelo sem se motil.
Začeti tekmo s 5. člani ni po pravilih F.I.P.S.e.d.
Reprezentantje, ki so nadaljevali pot v avtodomu, so bili med tem že na cilju. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, če mi ne bomo mogli nadaljevati poti. V kombiju in na prikolici je bilo veliko opreme in večina vab.
Organizatorico SP v LKO, Ribiško zveza Portugalske, je strokovna služba RZS obvestila o prometni nesreči in o tem, da dela reprezentance verjetno ne bo na cilju do začetka tekme. Predstavniki F.IP.S.e.d. in organizator so na prvem sestanku vodij reprezentanc povedali, da tekmovanja ni mogoče začeti samo s 5. člani.
Sidoniji so predlagali, da prijavi sebe kot tekmovalko in ko bodo prispeli vsi reprezentantje, naj se takoj zamenja s tekmovalcem. Dodatni vnos vab pa naj opravimo v času, ki bo določen s strani organizatorja.
Nekaj kilogramov bojlijev so imeli v avtodomu, osnovno opremo prav tako in s tekmo bi lahko začeli brez vsakih težav. Sidonija se je prijavila kot tekmovalka, kajti to je bila zelo dobra rešitev za sodelovanje reprezentance na svetovnem prvenstvu.
V kolikor mi, ki smo bili ta čas še v Nici, ne bi prispeli pravočasno oziroma sploh ne bi prispeli, bi lahko odšla reprezentanca domov, ne da bi tekmovala…
Kombi bodo začeli popravljati čez 10. dni
Po kakšnih dveh urah sedenja na betonski ogradi pri dobrih 30 °C, brez pijače in brez hrane smo komaj čakali, da nas spravijo s ceste. Prijazen voznik avtovleke nas je zapeljal do pooblaščenega servisa, kjer nas je pozdravil mladenič v slovenskem jeziku. Oddahnil sem si, ker sem mislil, da bom njemu hitro in enostavno razložil, kaj se je dogajalo s kombijem, preden je dokončno odpovedal. Žal pa kombija niso sprejeli v servis, ker so imeli okvarjeno dvigalo za kombije.
Z avtovleko smo se odpeljali do naslednjega servisa, kjer so kombi in prikolico postavili v ograjen prostor, vodja delavnice pa je kratko povedal, da bodo vozilo pregledali čez približno 10 dni.
Najprej sploh nismo vedeli, kaj naj storimo? Poklical sem v Slovenijo na Renault asistenco in razložil sem jim težavo. Njihovemu uslužbencu sem že prej vsaj desetkrat povedal, kdo smo in kam gremo. Prosil sem ga, da nam pomagajo na kakršen koli način, da lahko nadaljujemo pot proti Portugalski. Pred nami je bilo še približno 1900 km, mi pa smo ostali brez vsega. Ponudili so nam nadomestno vozilo, vendar samo za pot domov, torej v Slovenijo. Tudi če bi se odločili, da se predamo in da gremo domov, to ne bi bilo mogoče, kajti sam nisem imel kreditne kartice, s katero naj bi jamčil za nadomestno vozilo v višini njegove vrednosti.
Dragan, ki se je pridružil reprezentanci dva dni pred odhodom, je poskusil razložiti mojstru v delavnici, da je od nas odvisen nastop reprezentance RZS na svetovnem prvenstvu, ker imamo v kombiju in na prikolici večino opreme in vab. Nobena razlaga ni pomagala, nobena prošnja ni zalegla. To ni bil njegov problem. Tudi vprašal ni nikogar, kaj je z vozilom in kakšna naj bi bila napaka.
Ni mi preostalo drugega, kot da ponovno pokličem Renaultovo pomoč na cesti v Slovenijo in jih prosim, da nam uredijo prenočišče. Hitro so nam sporočili, da je prenočišče urejeno v hotelu nekje v centru mesta in da so že poslali taksi na naslov servisa.
Verjemite mi, komaj smo čakali, da pridemo v hotel, kjer smo se lahko umili, pojedli večerjo in legli k počitku.
Po obilnem zajtrku smo se takoj odpeljali do servisa v upanju, da se nas mojster usmili in prednostno vzame kombi v popravilo. Ni se omehčal, nobena prošnja ni zalegla, ostali smo pred delavnico kot kup smeti. Poiskali smo majhen bistro, kjer sem začel klicati na vse mogoče telefonske številke v upanju, da bo nekdo vendar našel rešitev. Čas se je iztekal in upanja za pravočasen prihod na Portugalsko je bilo vse manj. Kazalo je, da ne bomo pravočasno prispeli na cilj.
Mnogi so nam priskočili na pomoč, če že drugega ne, vsaj s koristnimi informacijami. Tudi v Renault Slovenija so se zganili in prek partnerjev v Franciji poskušali razložiti vso zadevo, vendar neuspešno. Pomoč smo hoteli poiskati tudi na slovenskem veleposlaništvu v Parizu, še prej pa je Dragan odšel v servis in zahteval ime osebe, ki bo odgovarjala za vso nastalo škodo, ki jo bomo utrpeli zaradi njihove ignorance. Prej kot v eni uri je bil kombi popravljen in pripravljen za vožnjo. Vzrok vseh težave je bila električna varovalka, katere vrednost je manj kot 1 evro.
Bomo Francijo, Španijo in del Portugalske uspeli prevoziti v 18 urah?
Ves čas sva bila s Sidonijo na telefonski zvezi, obveščal sem jo o vsem, kar se je dogajalo. Reprezentantje, ki so že prispeli na Montargil, niso stali križem rok in čakali na naš prihod. Do potankosti so izdelali načrt, odločeni, da dajo od sebe največ, kar lahko in da dostojno zastopajo našo državo tudi v najslabšem primeru, če mi sploh ne bomo prišli na Portugalsko.
Vodja reprezentance je že izžrebala sektorje za tekmovalne pare, opremo in vabe, s katerimi so razpolagali, so razdelili po ekipah. Pripravili so vse, kar je bilo v njihovi moči. Nekaj opreme so jim posodili tudi hrvaški kolegi in jim zaželeli, da se vse dobro konča.
V uvodu sem zapisal, da je tekmovalni krapolov ekipni šport, kjer je nujna medsebojna pomoč in da brez dobrih odnosov med tekmovalci ne gre. Vsi napori vodstva in večine članov reprezentance bi kmalu padli v vodo, kljub že dogovorjenim in sprejetim rešitvam glede prijave tekmovalcev in samega tekmovanja. Reprezentant, ki naj bi ga zamenjala Sidonija, je bil do popravila kombija vsaj na videz miren in vdan v našo usodo. Ko je slišal, da bomo pot nadaljevali, pa je vzkipel in zahteval, da Sidonija prijavi njega, ker naj bi po naših predvidevanjih prispeli pred začetkom tekme.
Preračunavali smo kilometre in povprečno hitrost, s katero naj bi jih prevozili, ne da bi upoštevali morebitne ovire na cesti, utrujenost voznikov ali celo morebitne nesreče. Nihče ni pomislil na to, da nas lahko zaradi prevelike hitrosti zaustavi policija, ki je na francoskih avtocestah ne manjka. Kazni niso nizke in vsako plačilo bi pomenila še dodaten manjko pri sredstvih, ki so bila namenjena celi reprezentanci. V tujini ni položnic, ni sodnikov za prekrške, če ne plačaš, ti policija zaseže vozilo.
V kombiju smo bili štirje vozniki in reprezentant, ki nikoli v življenju ni opravil vozniškega izpita, ne glede na okoliščine pa je zahteval svoje ime med prijavljenimi tekmovalci. Čeprav smo spali eno noč v hotelu, nihče od nas ni bil spočit in utrujenost je nastopila že po nekaj deset kilometrih za volanom. Kako naj neprespan in utrujen voznik pripelje varno do cilja, če pri vožnji neprestano gleda na uro vedoč, da je od pravočasnega prihoda odvisna udeležba reprezentance na svetovnem prvenstvu?
Z namenom, da pomirim vzkipelega reprezentanta sem poklical Sidonijo in ji povedal, da bomo po naših predvidevanjih in izračunih pravočasno na cilju. Nisem se oziral na njen odločen ne, še naprej sem vztrajal pri svoji zahtevi in dosegel njeno privolitev. Pravočasno je spremenila prijavo tekmovalcev, kar je imelo za posledico nezadovoljstvo in zaskrbljenost reprezentantov, ki so že bili na Portugalskem in stiskali pesti za naš pravočasen in predvsem varen prihod na cilj.
Šele po prihodu na Portugalsko, ko sem se nekoliko odpočil, sem lahko razmislil o možnih posledicah moje nepremišljene, predvsem pa prehitre odločitve. Da bi ugodil zahtevam sebičnega reprezentanta, sem postavil na kocko življenja petih ljudi. Pod vprašaj sem postavil tudi nastop reprezentance. Žal mi je za mojo nespametno odločitev, zato se vsem prizadetim reprezentantom iskreno opravičujem.
Po vožnji mimo vseh pravil smo prispeli na jezero Montargil
Začela se je divja vožnja po Franciji in prek cele Španije. Postanki so bili redki in izredno kratki, lahko bi jih primerjali s postanki na kateri izmed avtomobilističnih dirk. Hitro smo natočili gorivo, šoferja sta izmenjala volan in že smo krenili naprej. Najtežje je bilo ostati buden proti jutru naslednjega dne.
Zadnji kilometri so se vlekli v neskončnost. Jasmin je prevozil najtežje kilometre poti in končno smo le zagledali jezero Montargil. Vsega naveličani smo najprej poiskali tekmovalno traso, kjer so bile vse tri ekipe že v svojih boksih. Vsega 15 minut po vstopu v tekmovalne prostore smo prispeli v A sektor, kjer smo razložili opremo in vabe tekmovalcev, nato pa smo enako storili še v ostalih dveh sektorjih.
Kljub jasnim pravilom, ki dovoljujejo 200 kg hrane za ribe po ekipi, je organizator šele na zadnjem sestanku vodij reprezentanc, ki je bil le nekaj minut pred začetkom tekmovanja, seznanil vodje o tem, da bodo v vsakem sektorju z žrebom določili reprezentanco, kateri bodo tehtali hrano.
Tekmovalna trasa na svetovnih prvenstvih, je razdeljena na 3. sektorje. Letos je bilo v vsakem od njih 20 tekmovalnih mest, kolikor je bilo sodelujočih držav.
Nihče od nas, ki smo prišli na jezero z zamudo, ni odšel v kamp na počitek. Rezervna tekmovalca in voznik so ostali na trasi in skušali pridobiti čim več uporabnih informacij, ki bi lahko pomagale našim ekipam pri doseganju dobrih rezultatov. Sidonija in jaz sva odšla v avtokamp, kjer sva pripravila topel obrok za tekmovalce in kasneje še za ostale člane reprezentance.
Kuhamo si sami
Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev se reprezentantje ne prehranjujemo v restavracijah. Vse obroke pripravimo sami, saj se vselej najde kdo, ki dobro in predvsem rad kuha. Pripravljeno hrano odpeljemo najprej tekmovalcem, kasneje pa si tudi spremljevalno osebje privošči kakšno minuto počitka.
Dostava hrane na tekmovalna mesta zahteva kar nekaj časa. Letos je bil bližnji sektor oddaljen več kot 10 km od avtokampa, zadnje naše tekmovalno mesto pa približno 15 km.
Do trgovine, kjer mo kupovali kruh in ostalo hrano, smo imeli dobrih 20 km.
Poleg vseh opravil v kuhinji je potrebno spremljati dogajanje na tekmovalni trasi, hoditi na sestanke, objavljati novice in rezultate na spletni strani… Brez ljudi, ki so pripravljeni na celodnevno delo, si udeležbe reprezentanc na svetovnih prvenstvih ne morem in ne znam predstavljati.
Pravila bodo v naslednjem letu spremenjena
Vzdolž celotne trase je pihal močan veter, zato so bili pogoji za hranjenje in lov skrajno težavni. Sektor A se je nahajal na ožjem delu jezera, kjer je voda globja in po vseh napovedih in pričakovanjih so ekipe tam začele loviti najprej. Naša reprezentanta sta bila na izredno dobrem lovnem mestu, zato smo pričakovali visoko uvrstitev v sektorju, kar bi pomenilo boljšo skupno uvrstitev reprezentance.
Strah, da bo v vodi ogromno število majhnih rib, ki ne bodo dosegale minimalne teže, ni bil odveč. Najnižja predpisana teža krapov ali amurjev je 1.500 g. V jezeru ne manjka krapov, zelo malo pa je tistih, ki so primerni za tehtanje. Domači ribiči lovijo z mrežami in vsi krapi, ki ostanejo v mrežah, romajo na krožnike.
Pri vseh ekipah so se vrstili številni prijemi rib, za tehtanje primernih krapov pa ni bilo med njimi. Naša tekmovalca v A sektorju sta imela več sreče, ker sta tehtala kar nekaj rib. Žal v B in C sektorju naši ekipi nista uspeli, razen majhnih, da ne napišem minimalnih krapov, uloviti »merskega« krapa.
Sam g. Matteolli, predsednik FIPS-e.d., je na enem izmed sestankov predlagal, da se v prihodnje pravila glede minimalne teže spremenijo. Nesmiselno je, da nekdo ulovi več deset krapov in med njimi ni nobenega, ki bi dosegel predpisano najnižjo težo, nekdo drug pa uspe uloviti samo enega s težo npr. 1680 g in postane svetovni prvak.
V soboto zvečer me je poklical Sebastijan, ki je skupaj z Ivanom lovil v B sektorju. Ves srečen mi je povedal, da je uspel uloviti krapa, ki bo primeren za tehtnico. Krap je tehtal 2.000 g in to je bilo dovolj, da smo se v skupni uvrstitvi ekip pomaknili za nekaj mest po lestvici navzgor. Samo še ekipa v C sektorju ni imela zabeleženega ulova, čeprav sta se zakonca Januš trudila na vse pretege. Veter v obraz je bil njun največji sovražnik, meti so bili občutno prekratki.
Približno 24 ur pred koncem tekmovanja smo se odločili za napovedano menjavo. V sektorju C sta Jasmin in Klemen, ki sta dobra metalca, poskušala na večji razdalji uloviti vsaj kakšnega krapa s predpisano težo, kar bi prineslo reprezentanci uvrstitev tik pod vrh. Kljub vsem naporom, ki sta jih vložila, jima to ni uspelo.
Nam je številka 13. prinašala nesrečo?
V C sektorju smo imeli številko boksa 13. Prometno nesrečo smo imeli 13 km pred Benetkami, piše se leto 13, zasedli smo 13. mesto… Nikoli nisem bil vraževeren, od letos naprej pa se bom številki 13. izogibal, če bo le mogoče.
Kakorkoli že, reprezentanca je dosegla dober rezultat glede na vse, kar smo doživeli.
Organizator 15. svetovnega prvenstva v lovu krapov z obtežilnikom, Ribiška zveza Portugalske, je poskrbela še za eno neprijetno in nepozabno stvar. Podelitev priznanj in pokalov so pripravili v športni dvorani, pogostitev za reprezentance pa v montažnem prostoru nekje na vasi, kjer smo se stiskali za mizami kot sardele.
Večerja je bila preprosto zanič, saj smo dobili vsega nekaj koščkov salame, juho brez okusa in kuhano ovčetino z malo krompirja v oblicah. Sladice nismo dočakali, ker smo odšli v avtokamp k počitku.
Zjutraj smo se odpravili na pot proti Sloveniji. Vzdušje v reprezentanci ni bilo najboljše, lepih spominov ni bilo na pretek. Le redki so bili zadovoljni z rezultatom, ki pa je bil povsem po pričakovanjih vodstva reprezentance. Glede na vse okoliščine in spričo vseh nepredvidenih dogodkov je bil rezultat odličen!
Brez njihove pomoči bi ostali doma
Zahvaljujem se vsem pokroviteljem, ki so prispevali sredstva in tako omogočili reprezentanci sodelovanje na letošnjem svetovnem prvenstvu. Zahvaljujem se vsem vam, ki ste nam priskočili na pomoč, kajti brez vaše moralne podpore bi reprezentanca ostala doma.
Zahvaljujem se Draganu, Sebastijanu, Klemenu in Jasminu, ker so nesebično pomagali reprezentanci v najtežjih trenutkih!
Posebej se zahvaljujem vodji reprezentance Sidoniji Kolar za vložen trud pri iskanju sponzorjev in donatorjev, za porabljen čas in nemalo lastnih sredstev pri izvedbi projekta SP v LKO, Portugalska 2013.
Aleks Kolar
Udeležbo na 15. svetovnem prvenstvu so omogočili:
[ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth_end][/ezcol_1fifth_end]
[ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth_end][/ezcol_1fifth_end]
[ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth][/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth].[/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth].[/ezcol_1fifth] [ezcol_1fifth_end].[/ezcol_1fifth_end]