Svetovno prvenstvo 2012

    svetovno-prvenstvo-lko-romunija-2012
    Okt 25

    Svetovno prvenstvo 2012

    14. svetovno prvenstvo, Romunija 2012

    “It was the best we have seen at any world championships. Thanks very much for this” so besede trenerja reprezentance iz Južne Afrike. Mislim, da jim ne nasprotuje prav noben udeleženec 14. Svetovnega prvenstva kraparjev v Romuniji.

    Reprezentanca RZS v LKO je zasedla 11. mesto med 20. reprezentancami

    Poznavalci kraparskih tekmovanj, ki so spremljali potek 14. svetovnega prvenstva v Romuniji so zavrteli telefone in nam čestitali za dosežen rezultat že nekaj minut po končanem prvenstvu. Čeprav so bili na spletu objavljeni neuradni rezultati ni bilo dvoma, da smo zasedli 11. mesto v močni mednarodni konkurenci, kar je odličen dosežek.

    Nalogo je opravila z odliko

    Takoj po končanem državnem prvenstvu in po razglasitvi rezultatov, je vodja reprezentance Sidonija Kolar že na 1. sestanku reprezentance podrobno predstavila plan udeležbe na 14. Svetovnem prvenstvu v Romuniji. Do potankosti razdelan načrt je zajemal vse podrobnosti in prav ničesar ni bilo prepuščeno naklučju. Vzorčna oblačila so bila pripravljena za pomerjanje, reprezentanca je bila v skladu s tekmovalnimi akti RZS določena, zato nam ni preostalo drugega, kot da pričnemo s pripravami za udeležbo na svetovnem prvenstvu.

    Uradnega treninga na jezeru Corbu 2 v Romuniji se nismo udeležili

    Skladno s sklepom podkomisije za LKO, naj bi se reprezentanca udeležila pokalnega tekmovanja DJP na gramoznici Hoče, kar naj bi bil uradni trening. Zaradi stalnega pomanjkanja finančnih sredstev namenjenih udeležbi reprezentanc na mednarodnih tekmovanjih in treningih, smo lahko le sanjali o treningu v Romuniji. Sredstva zbrana s pomočjo sponzorjev in donatorjev so zadoščala le za odhod reprezentance na tekmovanje. Priložnost je bilo pokalno tekmovanje DJP, ki pa je bilo odpovedano s strani organizatorja oziroma je bilo prestavljeno na drug termin.

    Vodja reprezentance je nemudoma pristopila k iskanju vode, kjer bi lahko reprezentanca na nekaj dnevnem treningu združila svoje iskušnje in znanje in bi zaživela kot ekipa. Takoj se je prijazno odzvala RD Bistrica iz Ilirske Bistrice, ki je reprezentantom ponudila del tekmovalne trase na akumulaciji Mola. Žal zaradi del na pregradi in posledično nizkega vodostaja treninga nismo izvedli. Prisiljeni smo bili poiskati pomoč pri RD Voglajna, ki je odstopila v brezplačno uporabo urejeno mesto na tekmovalni trasi Slivniškega jezera, kjer smo uspešno izvedli enodnevni trening le nekaj dni pred odhodom na svetovno prvenstvo. Zahvaljujoč tekmovalnemu duhu reprezentantov in pripravljenosti za žrtvovanje prostega časa in nemalo finančnih sredstev, so reprezentantje trenirali v parih in posamično, kolikor je bilo mogoče.

    Več kot 24. ur smo potrebovali do cilja

    V nedeljo, 23. septembra smo se odpravili na pot proti Romuniji. Celo popoldne smo porabili za natovarjanje dveh avtodomov, ki smo ju najeli za udobno potovanje in bivanje v avtokampu ob Črnem morju. Dvanajst članov reprezentance iz različnih krajev Slovenije, je po več kot 24. urni vožnji prispelo na cilj v turistični kraj Mamaia v Romuniji.

    Pot iz Kranja do Maribora, mimo Budimpešte do Arada ob romunski meji smo prevozili brez vsakih težav v nekaj pičlih urah. Po prestopu romunske meje in po menjavi evrov v leje, se je prava pot šele začela. Že po nekaj prevoženih kilometrih proti notranjosti Romunije nam je bilo povsem jasno, da zgodbe o dotrajanih in nevarnih cestah niso iz trte zvite. Vsakih nekaj kilometrov smo naleteli na povoženega psa, ceste brez oznak z neutrjenimi bankinami in ogromnimi luknjami v asfaltu so zahtevale vso pozornost in zbranost voznikov, da bi ne prišlo do nesreče.

    Navigacijska naprava v prvem vozilu nas je kljub posodobljenim zemljevidom vztrajno vodila na brezpotja. Ni nam preostalo drugega, kot da zaupamo redkim, slabo vidnim kažipotom in da najdemo cesto do Bukarešte. Do Bukarešte smo se morali prebiti, če smo hoteli nadaljevati pot proti Črnemu morju po kolikor toliko urejeni avtocesti. Neskončno dolgo je trajala pot v neznano, utrujeni in neprespani smo se ob svitu zaustavili na majhnem počivališču, kjer so nas kmalu obiskali sestradani potepuški psi. Uboge reve so zrli v nas in čakali, da bi dobili košček hrane. Pašteto in mesne narezke so jedli za zajtrk in še kakšen košček salame so dobili od Sidonije in Sonje.

    Za slabih 400 km poti smo potrebovali več kot osem ur. Ne bom pozabil revščine, ki sem jo videl v vaseh ob poti in neskončnih njiv, ki so bile neobdelane, zarasle s plevelom.

    Pred Bukarešto je Sidonija na eni izmed bencinskih črpalk uspela dobiti navodila za pot po južni obvoznici, kajti vožnjo skozi center Bukarešte so nam odsvetovali že v Sloveniji zaradi nepopisne gneče, ki jo povzročajo kolone tovornjakov. Premagali smo južno obvoznico, ki ji le s težavo rečem cesta še manj pa obvoznica in končno smo zapeljali na pravo avtocesto.

    Uporabim lahko le eno besedo – razkošje

    Že čez nekaj kilometrov se nam je zdelo, da smo prišli v drugo deželo. Lepše urejena okolica, občutno manj smeti, obdelana polja, traktorji so hrumeli po njivah, modernejše hiše … bilo je znosnejše in bolj domače.

    Navigacijska naprava nas je kot po čudežu vodila proti cilju, na ekranu se je čez čas prikazala velika modra lisa, ki je pomenila bližino morja. Zadnje kilometre pred ciljem sem komaj čakal, da spustim volan iz rok, kajti imel sem že vsega preko glave. Le kaj nas čaka, bomo zrli v množico potepuških psov, bodo povsod okoli nas kupi odpadkov in umazanije?

    Bil je že mrak, ko smo ob cesti zagledali z lučkami okrašena drevesa, neonske napise na nekaterih stavbah, reklamne panoje, prestižne avtomobile, novogradje in hotelska naselja. Ni bilo pretirane gneče na cesti, kajti turistična sezona je bila končana. Zadnji kilometri pred avtokampom, kamor smo bili namenjeni, so se vlekli kot jara kača. Končno smo zapeljali mimo zapornice in se zaustavili ob lepo urejeni recepciji.

    Po opravljenih formalnostih s prijavo in po postavitvi obeh bivalnikov, smo najprej poiskali garderobne prostore in sanitarije, kjer smo se končno osvežili po dolgi in naporni poti. Zaradi teme se nismo najbolje znašli v avokampu, pojedli smo večerjo in se odpravili k počitku.

    Zgodaj zjutraj sem najprej poiskal avtomat za kavo pri recepciji, kajti nisem želel prebuditi ostalih članov reprezentance. Avtokamp je bil ograjen, vrata na ograji so bila zaprta, pred njimi pa je počivalo nekaj potepuških psov, ki so bili pravo nasprotje od ubogih revčkov ob cestah. Videti je bilo, da jim turisti dajejo hrano in da jim ne manjka nič drugega, kot nekdo, ki jim bi nudil varen in topel dom.

    Ni bilo veliko gostov, kajti sezona dopustov je bila končana že pred dnevi. Sprehodil sem se do plaže in imel sem kaj videti. Peščena plaža, polna drobcenih školjk, ki ji ni bilo videti konca. Morska voda ni bila nič bolj črna, kot v ostalih morjih, ki sem jih videl v preteklosti. Temnejši je bil le pesek po katerem sem hodil z bosimi nogami. Prijetno je bilo konec septembra navsezgodaj zjutraj bos hoditi po pesku in poslušati rahlo šumenje valov in krike galebov.

    Po zajtrku sva se s Sidonijo odpravila proti enemu od hotelov, kjer so potekale prijave. V predprostoru razkošnega hotela Central, je že mrgolelo kraparjev iz različnih držav, povsod so bile obešene zastave med katerimi pa ni bilo zaslediti naše. Začudena sva stopila do predstavnice organizatorja in izvedela, da niso prejeli seznama članov naše reprezentance in so bili prepričani, da nas ne bo v Romunijo.

    Lahko si zamislite, kako se je počutila vodja reprezentance, ki je za vse pravočasno poskrbela in je zaupala zaposlenim v strokovni službi naše krovne organizacije, ki naj bi pravočasno poslali seznam reprezentantov organizatorju svetovnega prvenstva. Škoda je zgubljati besed in se obremenjevati s takšnimi in podobnimi podobnimi cvetkami. Zahvaljujoč prijaznosti in razumevanju organizatorja so za našo reprezentanco kmalu pripravili akreditacije in slovenska zastava je bila končno med ostalimi.

    Ko sva se z najetim vozilom vrnila v avtokamp so bili tekmovalci že pripravljeni za ogled jezera Corbu 2, oddaljenega nekaj kilometrov. Z vodjo reprezentance nisva obremenjevala tekmovalcev s težavami ob prijavi reprezentance, kajti vsi so nestrpno čakali, da si končno ogledajo vodo, kjer bodo preživeli 72 ur neprekinjenega tekmovanja.

    Ni bilo težko najti poti, sledili smo smerokazom, ki jih ni manjkalo. Veliko jezero okrog katerega je vodila cesta do vseh tekmovalnih mest, je že na prvi pogled obetalo razburljivo tekmovanje. S trstiko poraščena obala, tekmovalna mesta ustrezne velikosti so bila nasuta in urejena, na vsakem od njih je bila postavljena lesena hiška z dvema ležiščema , senčnik, stoli in velika miza, kamera … kje na svetu lahko najdemo kaj podobnega?

    Jezero je bilo skoraj v celoti ograjeno in pri vsakem vhodu v sektorje je bilo parkirano vojaško ali policijsko vozilo, kar je pomenilo, da bo poskrbljeno za maksimalno varnost vseh udeležencev. Ko smo pregledali vse sektorje smo se vrnili v kamp, kjer smo izkoristili toplo sončno popoldne za oddih in kopanje v Črnem morju. Razkošje, ki ga zlahka ne bomo pozabili.

    S turističnim avtobusom do Constante

    Nikar ne mislite, da smo pozabili na pripravo žit in sušenje vab. Medtem, ko smo si s tekmovalci ogledovali jezero in tekmovalno traso so preostali reprezentantje poskrbeli za opremo in vabe. Večerje niso pripravljali, kajti zvečer smo imeli zabavo za dobrodošlico. Oblečeni v uradne obleke reprezentance smo se zabave udeležili vsi, brez izjeme.

    Mize so bile polne dobrot, plesalke in plesalci v romunskih narodnih nošah so poskrbeli za prijetno vzdušje vseh prisotnih, imeli smo kaj videti in slišati. Zabava je trajala do 23.00 ure, potem smo odšli do bivalnikov in legli k počitku.

    Takoj po zajtrku smo odšli do hotela Central, kjer so vse reprezentance pričakale brhke hostese. Sledilo je fotografiranje in vožnja s turističnimi avtobusi do starega dela mesta Constanta in nazaj do razstavišča, kjer je bila uradna otvoritev. Naša spremljevalka nam je v času vožnje opisala nekaj mestnih znamenitosti, spremljali so nas fotografi in novinarji romunskih medijev, povsod so nas pozdravljali navdušeni domačini … nepozabno je bilo.

    Predsednik Zveze ribičev in lovcev Romunije, župan mesta Constanta, predsednica Športnih ribolovnih zvez delte Donave in še nekateri mestni veljaki so nas pozdravili in vsem reprezentancam zaželeli prijetno bivanje v njihovem mestu in dobre dosežke na tekmovanju.

    Vrnili smo se v avtokamp in takoj po kosilu sva odšla z vodjo reprezentance na sestanek v sodniški šotor ob jezeru. Po kratkem sestanku, je sledil žreb sektorjev za ekipe, naslednje jutro pa bo na vrsti žreb za tekmovalna mesta. Tekmovalci so prosti čas izkoristili še za zadnje priprave opreme in pribora, kasneje pa še za osvežitev v morju.

    Organizator nas ni pustil samo pri zabavi za dobrodošlico, kajti na večer pred začetkom tekmovanja je pripravil še gala večerjo v razkošni dvorani Melody v turističnem naselju Mamaia. Večerja z osmimi hodi izbranih jedi, je ob zvokih ansambla trajala pozno v noč. Ker pa nismo prišli na dopust, smo se kmalu poslovili in se odpravili nazaj v avtokamp. Pred nami je bilo napornih 72 ur neprekinjenega tekmovanja, kjer skoraj nihče od tekmovalcev ne bo zatisnil očesa.

    Jutro pred začetkom tekmovanja je bilo megleno in ne preveč prijetno. Z najetim vozilom, ki smo ga uporabljali za prevoz od kampa do jezera, sva se s Sidonijo takoj po odličnem zajtrku odpravila na žreb tekmovalnih mest. Močno sva si želela, da bi imeli srečo in bi vsaj v enem sektorju lovili na krajni poziciji. Želje niso bile uslišane, izžrebana tekmovalna mesta so bila: A 18, B 12 in C 5. Pohitela sva nazaj do tekmovalcev, ki so nestrpno čakali na odhod do izžrebanih mest, ki niso bila slaba, kar smo spoznali kmalu po začetku tekmovanja.

    Zbrane informacije nam niso bile v pomoč

    Celotna reprezentanca je delovala kot ekipa, kar je pogoj za dober rezultat. Izkušeni tekmovalci so se dobro zavedali, da bodo morali uporabiti vse svoje znanje in da bo vsaka informacija spremljevalnega osebja vredna zlata, kajti v vseh sektorjih so imeli za sosede ekipe reprezentanc, ki so zadnja leta posegale po odličjih.

    V A sektorju sta imela Jasmin in Ibro na desni strani Srbijo, katere reprezentance so že dosegale visoke uvrstitve na preteklih svetovnih prvenstvih. Borisu in Robiju v B sektorju so povzročali sive lase Hrvatje na levi in JAR na desni strani. Loviti med tako močnima reprezentancama je bil obema velik izziv. Milisav in Igor pa sta v C sektorju naletela na zelo težke tekmovalne pogoje, kajti ves čas jima je v prsa pihal močan veter. Tudi njuni sosedje niso bili od muh. Na levi strani sta imela nepredvidljive Francoze, ki so ves čas tekmovanja krmili in lovili na skrajnem desnem robu njihovega lovnega koridorja, ki je bil oddaljen od krmišča naše ekipe le dobrih 20 m.

    Kot sem že napisal, nismo imeli možnosti udeležiti se uradnega treninga in voda je bila za nas popolna neznanka. Skope informacije, ki smo jih uspeli pridobiti od tekmovalcev drugih reprezentanc, so nam bile prej v breme, kot v pomoč. Začeli smo z napačno izbrano vrsto hrane za privabljanje rib, kar je imelo za posledico izredno veliko število majhnih, podmerskih rib. Po nekaj urah smo v vseh sektorjih uspešno spremenili taktiko hranjenja in vrsto vab, kljub temu pa se nismo uspeli približati vodilnim ekipam.

    Po dokaj klavernem začetku, smo zahvaljujoč dobri fizični in psihični pripravljenosti tekmovalcev in dobri podpori preostalih članov reprezentance uspeli zdržati do konca in osvojiti zelo dobro 11. mesto.

    Zadovoljni smo bili z doseženim rezultatom

    Tekmovalni del je bil za nami, sledilo je še pospravljanje opreme in priprave na dolgo pot proti domu. Zahvaljujoč dragocenim informacijam Dragana Djuričina, ki nas je tudi obiskal v času našega bivanja v Romuniji, smo le našli boljšo cesto in povratek v Slovenijo je bil precej bolj človeški.

    V nedeljo popoldan smo se vrnili v avtokamp, ki je bil odprt le še za nas in še za nekatere reprezentance, katerih člani so želeli varno na pot proti domu. Naši reprezentantje so izkoristili toplo vreme in se še zadnjič okopali v Črnem morju. Kolikor toliko spočiti smo v uradnih oblačilih reprezentance odšli še na zaključno prireditev v klub Fratelli. Težko bom z besedami opisal, kako so nas še zadnjič pogostili Romuni, ko smo sproščeni in zadovoljni z doseženim rezultatom uživali ob zvokih romunskega ansambla in ob prečudovitem ognjemetu. Najlažje bo napisati – bilo je nepozabno!

    Aleksander Kolar