Svetovno prvenstvo 2011

    svtovno-prvenstvo-italija-2011-lko
    Sep 5

    Svetovno prvenstvo 2011

    3. svetovne ribiške igre – Italija 2011

    “Svetovne ribiške igre so dogodek, ki ga ne smemo zamuditi” smo bili odločeni člani tekmovalne podkomisije, ko smo v prvih mesecih letošnjega leta kovali načrte za izvedbo zahtevnega projekta – sodelovanje reprezentance RZS v LKO 2011 na SP v Italiji.

    V skladu z veljavnimi tekmovalnimi akti RZS smo izbrali reprezentanco, to pa še zdaleč ni bilo vse. Začelo se je iskanje prepotrebnih sredstev, brez katerih udeležba na SP 2011 ne bi bila mogoča. Tekmovalni krapolov je disciplina, ki za doseganje vrhunskih rezultatov zahteva več kot le vzpodbudne besede in trepljanje tekmovalcev po ramenih.

    Kakorkoli že, skupaj s tekmovalci smo uspeli zagotoviti vsaj toliko sredstev, da smo se 3. svetovnih ribiških iger v Italiji lahko udeležili.

    Na pot smo krenili polni pričakovanj

    Kako le ne bi? Izkušeni tekmovalci so v zadnjih mesecih namenili nemalo svojega prostega časa treningom in izbiri ustrezne taktike in vab; skupen cilj vseh je bil osvojiti eno od najvišjih mest med konkurenco, ne oziraje se na finančna sredstva, ki so jih namenili za ta namen. Žal nihče od njih ni mogel na trening v Italijo, zato so bili podatki, ki jih je vodja reprezentance Sandi Sever pridobil med obiskom jezera Bachino di Pietrafitta, še kako pomembni. Reprezentance JAR, Anglije, Hrvaške in še nekatere iz drugih držav, so bile na uradnem treningu in že zaradi tega so bile v veliki prednosti. Naši tekmovalci so vsak po svojih močeh trenirali na lokalnih vodah, ki pa so pravo nasprotje velikim italijanskim jezerom. Morda nam srečna roka pri žrebu nameni vsaj eno od krajnih pozicij?

    Potovali smo ponoči, saj smo se želeli izogniti gneči na italijanskih avtocestah in hudi vročini, ki niti ponoči ni popustila. Pri postanku na enem od redkih bencinskih servisov v srednjem delu Italije so termometri ob 1.30 uri ponoči kazali neverjetnih 32°. Ko smo se bližali pokrajini Umbrija, kjer leži jezero Pietrafitta, so se termometri spustili za kakšno stopinjo, kljub temu je bilo ob svitu že 27° in prvi sončni žarki so neusmiljeno greli notranjost kombijev.

    Bivali smo v avtokampu ob jezeru Trasimeno, ki na prvi pogled spominja na morje. Vsaj po velikosti. Veliko jezero žal ni primerno za krapolov, kajti lokalni ribiči z mrežami lovijo naše ciljne ribe, ki končajo na krožnikih v restavracijah kot del bogate kulinarične ponudbe. Po prijavi smo morali počakati do 17. ure, preden smo se lahko namestili v najeti hiški, ki sta bili naš dom naslednjih nekaj dni. Namestili smo se v gozdičku ob obali jezera, kjer smo počivali do klica receptorke, da sta naši bivalni enoti pripravljeni za vselitev. Do večera smo imeli kar dosti opravkov, tekmovalci so se posvetili zadnjim pripravam opreme in pribora, namočili so partikel in poskrbeli za bojlije, ki so oddajali ostalim turistom nepoznane vonje. Sam sem odšel na recepcijo, kjer sem zakupil nekaj ur dostopa na internet, saj sem nameraval pisati o dogodkih in poteku tekmovanja »v živo«. Žal so bile to le pobožne želje, kajti v vseh dneh sem uspel le enkrat vzpostaviti povezavo, pa še to le za nekaj minut. Za iskanje potrebne pomoči žal ni bilo časa, saj smo vsako jutro odšli na jezero vsaj pol ure pred odprtjem recepcije, vrnili pa smo se v poznih večernih urah.

    Ogled jezera in čakanje na žreb

    Noč je prehitro minila in takoj po zajtrku smo se odpravili na jezero Pietrafitta, kjer naj bi bil dopoldan žreb sektorjev in sestanek vodij reprezentanc. Zbrane so bile tudi reprezentance iz ostalih držav, na Svetovnih ribiških igrah jih je sodelovalo kar 22. V navadi je, da se športniki pozdravijo med seboj, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Stiski rok in dobre želje so se vrstili med tekmovalci, sklenjenih je bilo tudi nekaj novih poznanstev in prijateljstev. Vse to sodi k športu, nikakor pa ne sodi k takšnemu dogodku neorganiziranost in nespoštovanje urnika s strani organizatorja. Sestanek in žreb sta odpadla, ni nam preostalo drugega, kot da si na hitro ogledamo obalo jezera in si nekako zamislimo potek tekmovanja. Večina tekmovalnih prostorov še ni bila pripravljenih, takoj pa smo opazili, da postavitev ne ustreza mednarodnim pravilom. Razdalje med tekmovalnimi mesti so bile v A sektorju od 9 do 20 korakov, stranske linije so se križale na vodi, ponekod je bilo na sprednji strani še drevje … nič kaj vzpodbuden začetek tako težko pričakovanega dogodka.

    Podobno je bilo tudi v B in C sektorju, le da so bile razdalje med boksi nekoliko večje zaradi bolj razgibane obale.

    Slavnostna otvoritev v Firencah

    Popoldan je bila v Firencah slavnostna otvoritev 3. svetovnih ribiških iger. Pričakovali smo vse kaj drugega kot to, kar smo doživeli. Oblečeni v uradna oblačila reprezentance RZS v LKO smo se odpeljali do 120 km oddaljenih Firenc, kjer smo poiskali ostale slovenske reprezentance, ki so tekmovale v drugih disciplinah. Kar 6 reprezentanc Ribiške zveze Slovenije je bilo prijavljenih, med njimi pa ni bilo nobenega funkcionarja RZS. O enotni opravi slovenske reprezentance smo lahko le sanjali, vse je namreč obviselo na plečih posameznih tekmovalnih podkomisij. Res žalostno smo izgledali vsak v svojih oblačilih, kar kaže na neenotnost slovenskih ribičev. No ja, vsaj zastava Slovenije je ponosno plapolala sredi Italije.

    Stali smo na zaprašeni cesti proti vhodu na veliki hipodrom, kot čreda ovac. Še kapljice vode nam ni namenil organizator, pri vhodu smo opazili rešilno vozilo s prižganimi lučmi in sireno. Ljudje so omedlevali zaradi pasje vročine … Je človekovo življenje še kaj vredno?

    Končno smo vstopili na hipodrom, kjer so nas med 52. državami iz celega sveta na hitro predstavili v italijanskem jeziku redkim obiskovalcem, čeprav je uradni jezik poleg angleškega še francoski. Še ena svojeglavost organizatorja, kdor tega ni doživel, le težko razume organizatorjev odnos do udeležencev takšne prireditve.

    V avtokamp smo se vrnili razočarani in prepoteni šele zvečer, za osvežitev v bazenu je bilo prepozno, saj je bil le-ta odprt le do 19. ure. Sledili so večerja, tuš in počitek.

    Pravila so krojili po svoje

    Posebne treme med našimi tekmovalci ni bilo, vsi so prekaljeni »borci«. S ciljem, da posežemo v sam vrh med udeleženkami, smo se odpeljali na žreb, kjer pa brez zapletov le ni šlo. Sestanek vodij reprezentanc je izgledal kot nekakšno predavanje z glasovanjem za ali proti.

    Za primer bom napisal, kako smo se odločili glede pripomočka za hranjenje, tako imenovane priprave »Spomb Bomb«. V Mednarodnih pravilih so navedene dimenzije pripomočkov za hranjenje, žal »Spomb Bomb« presega napisano. Ker so nekatere reprezentance vztrajale pri uporabi tega pripomočka, se je predsedujoči odločil za glasovanje. Z dvigom rok je 12 reprezentanc ovrglo uporabo »Spomb Bomba«. Še sreča, saj nihče od naših tekmovalcev ni niti pod razno pomislil, da bi imenovani pripomoček imel med svojim priborom.

    Takšne in podobne »cvetke« so se dogajale vse dni tekmovanja, lahko bi napisal cel roman. Grem rajši k žrebu, ki nam ni bil preveč naklonjen. V nobenem od sektorjev nam ni uspelo izžrebati katere od krajnih pozicij. Jaz sem zapečatil usodo našim tekmovalcem, izvlekel sem številko 4, ki je prinesla mesta A4, B13 in C19. Škoda, kaj če bi še malo premešal, kaj če bi izpustil katero od kroglic, bi našim prinesel več sreče? Nikoli ne bomo vedeli, ne jaz in ne drugi. Lahko bi bilo še slabše, se tolažim.

    Potek tekmovanja

    Tekmovanje se je pričelo z enourno zamudo zaradi težav pred žrebom, torej ob 14.00 uri. Tekmovalci so izbrali različne taktike hranjenja, nekateri so začeli takoj hraniti s pomočjo raket, drugi s praškasto hrano, nekateri so s kobrami nahranili le z nekaj bojliji – 66 ekip in skoraj toliko različnih taktik. Naši fantje so se odločili vsak po svoje, najbolje sta začela Zdravko in Robi v A sektorju, saj sta imela kmalu v mreži prvega ulovljenega krapa. Tudi Jasmin in Boris v C sektoju sta prvo noč ulovila dva krapa, obetaven začetek. Le v sektorju B, sta imela Slavko in Matej nekaj manj ribiške sreče, kljub ogromno izkušnjam. V omenjenem sektorju, ki se je kasneje izkazal za najslabšega, prvi dan ni bilo krapov in nekaj ekip je tudi vse do konca tekmovanja ostalo brez rib. Zahvaljujoč vztrajnosti in bogatim izkušnjam sta tudi Slavko in Matej začela loviti po približno dnevu in pol in na koncu sta zasedla 7. mesto v svojem sektorju. Zlata vredno mesto, ki je naši reprezentanci pomagalo k uspehu.

    Zdravko in Robi sta lovila konstantno, mali krapi so bili na njunem krmišču. Izkušena tekmovalca sta se držala do konca in zasedla 8. mesto v njunem sektorju. Zanimivo je bilo pogledati hrvaško ekipo. Kot da bi lovili v ribogojnici. Na desni strani njihovega boksa je bilo videti veje iz vode, travnate zaplate, obala je bila »naravna«, brez škarpe in kamenja. Vzdolž obale (kakšna 2 kilometra) je bilo tako, na tem delu se verjetno nikoli ne lovi, saj ni nobenega urejenega prostora. Raj za krape, samo zaplavali so do krmišča naših sosedov … Na tem mestu bi verjetno zmagala vsaka ekipa.

    Jasmin in Boris sta bila v C sektorju »zaprta« med Rusi, Grki in ekipo iz Moldavije. Čez dan nista imela nobenega prijema, krapi so prišli na njuno krmišče šele ponoči. Zahvaljujoč metalnim sposobnostim Jasmina sta lovila na večji razdalji od obale kot sosednje ekipe in to je bil način, da se »dokopljeta« do ulova. Uvrstila sta se na zelo dobro 13. mesto v njunem sektorju, vsekakor je to velik uspeh!

    Zaključek 3. svetovnih ribiških iger Italija 2011

    V skupni razvrstitvi smo zasedli odlično 7. mesto, kar je izjemen rezultat za tako majhno reprezentanco kot je reprezentanca RZS v LKO. Udeležba na tem velikem tekmovanju brez finančne in materialne pomoči sponzorjev in donatorjev ne bi bila mogoča, za kar se vsem zahvaljujem.

    V upanju, da bo naša krovna organizacija po vseh, v zadnjih letih doseženih rezultatih, končno namenila več pozornosti in sredstev razvoju tekmovalnega krapolova v Sloveniji, vas vse lepo pozdravljam.

    Aleksander Kolar