Svetovno prvenstvo 2010

    svetovno-prvenstvo-lko-2010
    Okt 15

    Svetovno prvenstvo 2010

    Svetovno prvenstvo Anglija 2010

    Nedelja 3.10.2010

    Težko pričakovani dan odhoda je končno prišel in v slabi uri je bil avtodom naložen do zadnjega kotička. Del reprezentance je odšel na pot iz Celja, del pa iz Kranja, saj smo iz različnih koncev Slovenije. Sandi Sever, Matej Britovšek, Beno Babič, Ivo Ivanec in jaz smo potovali v enem, Milan Rodošek, Slavko in Krištof Cuderman ter Boštjan Berčon pa v drugem avtodomu. “Smo vsi, gremo?” sem kot prvi voznik vprašal sopotnike. “Vsi smo, gremo po zmago!” je odgovoril Matej, takoj po prvih metrih pa še:”Kje pa je Beno? Šel je na wc in se še ni vrnil.” Ne se hecat fantje, pozabili smo ga! Obrnil sem na prvem varnem mestu in vrnili smo se nazaj. Solze so nam lile po licih, smejali smo se, kot že dolgo ne.

    S fanti iz drugega vozila smo se našli pred Karavankami in začelo se je dolgo, naporno potovanje. Večkrat smo se zaustavili in nikoli ni manjkalo sproščenega pogovora in smeha, težko bi napisal vse, kar smo doživeli med potjo.

    Ponedeljek 4.10.2010

    Malo pred osmo uro zjutraj smo prispeli do pristanišča, kjer smo se po vseh carinskih formalnostih vkrcali na trajekt. Plovba do Anglije je trajala skoraj uro in pol, pred nami pa je bilo še dosti kilometrov po angleških avtocestah. Kot veste, se v Angliji vozi po levi strani. Čuden občutek, vse je drugače. Pozno popoldan smo premagali tudi to pot in s pomočjo navigacije smo zlahka našli avtokamp, kjer je bila naša “baza” vse do odhoda domov. Parkirali smo vozila, pripravili vse potrebno za bivanje in takoj smo se odpravili do jezer, kjer je potekalo tekmovanje. Linear Fishing ima v svojem kompleksu več manjših jezer, ki so namenjena različnim vrstam ribolova in rekreacije, povsem drugače, kot je to v navadi pri nas. Nihče ne moti nikogar. Kraparji imajo več različnih jezer, prav tako muharji in plovčkarji, tisti, ki lovijo roparice spet, fantastično.

    Pri lokalnih kraparjih smo poskusili dobiti kakšne uporabne informacije o vabah, globini jezer, populaciji krapov in ostalem, vendar so bile informacije bolj skope, pravzaprav nasprotujoče. Počakati je bilo potrebno na začetek tekmovanja in se zanašati na svoje izkušnje. Vrnili smo se v kamp, kjer nas je že čakala bogata večerja. Sandi in Milan sta skrbela za prehrano in povem vam, da je bilo boljše kot v hotelu. Vse dni smo bili postreženi boljše, kot si lahko kdo sploh zamišlja. Tudi palačinke so bile na jedilniku v času tekmovanja, zaslužita si vso pohvalo za njun trud!

    Torek 5.10.2010

    Obilen zajtrk, kava in čaj so nam bili v pomoč pri premagovanju utrujenosti zaradi dolge poti. Približno 1900 km smo prevozili, to ni mačji kašelj. Dopoldan smo odšli v športni center, kjer smo opravili vse formalnosti s prijavo reprezentance. Sledil je kratek ogled kraja Withney, kjer smo bili deležni velike pozornosti krajanov. Ni manjkalo prijaznih pogledov proti naši skupinici, saj smo na svojih oblačilih nosili ime naše države. Veliko domačinov nas je tudi vprašalo, kako je pri nas doma, zakaj smo prišli v Anglijo in povem vam, da je bilo med njimi tudi veliko kraparjev. Povsem drugače, kot pri nas, ljudje so prijazni in zgovorni. Zelo lep je občutek, ko vidiš, da si dobrodošel.

    Vrnili smo se v kamp in takoj smo odšli na še en ogled jezer. Med tem časom, je kosilo pripravil Slavko, ki je pravi mojster kuhinje, Krištof in Sandi pa sta poskrbela za prvo javljanje v domovino. Pošteno sta se namučila s pošiljanjem slik in besedila, saj je bila internetna povezava zelo počasna.

    Sandi nas je presenetil z vprašanjem: “Ste za to, da si ogledamo živalski vrt?” Vsi v en glas smo pritrdili, zanimivo bo. Z dvema taksijema, ki sta bila najeta za našo reprezentanco, smo se odpeljali do živalskega vrta v bližini in sledil je sproščujoč sprehod in ogled zanimivih živali.

    Sreda 6.10.2010

    Ne bom omenjal obilnega zajtrka, saj boste mislili, da smo samo jedli in pili. Dopoldan sta odšla Sandi in Milan v Withney, kjer je bilo žrebanje sektorjev. Žreb nam je naklonil sektorje, kot smo si jih želeli. Boštjan in jaz sektor A, Slavko in Matej sektor B, Krištof in Beno sektor C. Sektor C je bil v vseh pogledih najtežji zaradi razvejanosti jezera, zaradi izredno veliko goste trave in ostalih vodnih ovir. Zaupali smo izkušenosti obeh tekmovalcev, predvsem pa njuni umirjenosti in močnim živcem. Treba se bo potruditi za vsaj enega krapa in to maksimalno.

    Ko smo vedeli v katerih sektorjih bomo lovili, smo začeli pripravljati opremo in izbrali smo tudi ustrezne vabe. Količina hrane je bila omejena na 200 kg po ekipi, kar je dovolj, da tekmovalci na tekmovalni prostor prinesejo dovolj veliko količino različnih vab. Za nas je bilo to še posebej pomembno, saj nismo imeli pojma, kateri bojliji, peleti in ostalo bo odgovarjalo previdnim angleškim krapom.

    Zvečer je bila še slavnostna otvoritev v manjši telovadnici, ki pa je bila bolj na ravni kakšnega vaškega tekmovanja. Nikjer ni bilo videti, da bo v naslednjih dneh potekalo svetovno prvenstvo. Postregli so nam s kozarcem navadne vode in cenikom pijač. Slavnostna večerja za udeležence je bila zajemalka postanega riža in Chili con carne iz konzerve na papirnatem krožniku. Mislite si vsak svoje.

    Četrtek 7.10.2010

    Prvi dan tekmovanja. Že zjutraj je odšel Sandi na žreb tekmovalnih mest. Nestrpno smo pričakovali njegov klic. Vsaka ekipa je imela opremo in vabe pripravljeno za nalaganje v taksi vozila, ki so nas že čakala. Končno je poklical in z mešanimi občutki smo se odpravili na tekmovalna mesta. Za sektorja A in B smo vedeli, da bo potrebno veliko hranjenja, da je dno peščeno in ponekod malenkost zamuljeno, drugih ovir naj nebi bilo. Povsem drugače pa je bilo v sektorju C. Ponekod je bila izredno gosta in visoka trava, razgibano dno, veje in debla in še kaj. Vsi smo upali, da sta Krištof in Beno na takšnem mestu, da bosta lahko lovila. Žal smo takoj po njunem prihodu na jezeru prejeli nič kaj vzpodbudno sporočilo, da praktično nimata prostora za lovit. Vsi smo upali, da bosta vseeno ulovila vsaj enega krapa.

    Z Boštjanom sva lovila med ekipo Hrvaške in Španije, pred njima pa sta bili ekipi iz Grčije in Srbije. Na nasprotnem bregu je bila ekipa iz Južne Afrike, nič kaj vzpodbudno ni bilo za naju. Najhujše pa je bilo ravno to, da je veter pihal v smer, kjer sta lovila Grka in Španca in krapi so se metali iz vode ravno na njihovih krmiščih. Že v prvi uri tekmovanja sta imela Španca eno ribo, Grka pa kar tri. Z Bačijem sva sklenila glavi in odločila sva se za obilno hranjenje. Pričakovala sva, da bodo kapi našli najini krmišči in da se ne bodo uprli kvalitetni hrani. Garala sva do večera, premetavala sisteme in iskala vabo, ki bo premamila pevidne krape. Pritisk ribičev na to jezero je izredno velik, preko vikendov so polna vsa mesta, ki jih je vsaj petdeset.

    Do večera nisva imela nobenega prijema, enako je bilo ponoči. Veter je pihal kot za stavo, ni bilo enostavno metati na pravo mesto.

    Petek 8.10.2010

    Po svitu sva nadaljevala z enako taktiko, kakor prvi dan. Takoj sva začela s kobranjem, po deveti uri pa sva lahko nadaljevala z raketo in s praškasto hrano. Vreme se je spreminjalo iz ure v uro, nekaj časa je sijalo sonce, nato je deževalo, pa oblačnost in kaj vem kaj še. Nič kaj prijetno ni bilo, najmanj prijetno pa je bilo to, da so imeli sosedi Španci zelo veliko prijemov, na srečo pa so jima skoraj vsi krapi ušli. Vem, da ni lepo privoščiti nikomur, da mu riba pobegne, ampak to je tekmovanje. Tudi Grkom je šlo dobro, na nasprotnem bregu pa sta tekmovalca iz Južne Afrike lovila kot za stavo. Nisva se predala, zagotovo bova imela prijem. Bodril naju je tudi Milan, ki je vseskozi oprezal, na kaj in kako lovijo najini nasprotniki. Naenkrat je poklical Slavko in nama sporočil, da sta ujela krapa. Super, vsaj nekdo je začel loviti. Kmalu sta Matej in Slavko ulovila tudi drugega in kmalu nato še dva. V njunem sektorju  je zavladala panika, nasprotniki so ju začeli opazovati in jima na vse načine onemogočati nadaljni dober ulov. To smo vsi pričakovali, pripravljeni smo bili tudi na to.

    V sektorju C sta se Krištof in Beno še naprej trudila poiskati mesto, kjer bi imela vsaj malo možnosti za ulov kakšne ribe. Ni jima uspelo, kljub vsem naporom. Nemogoče bo ujeti krapa, ni bilo pomoči. Več kot upati na srečo nista mogla.

    Mene in Bačija pa je vse bolj stiskalo pri srcu, kaj, če ne bova ulovila niti ene ribe. Poskušala sva vse, vendar zaman. Kot da so vsi krapi pri Grkih in Špancih. Nisva se predala, celo noč sva premetavala dve palici, dve sva pustila pri miru. Upala sva, da bo kateri od krapov našel najini vabi. Zaupal vam bom še to, da je Bači edini krapar, ki meče iz Slovenije v Afriko. Zahvaljujoč svojim metalnim sposobnostim in kvaliteti palic Anakonda, je lahko metal v krmišče Južne Afrike. Rad bi videl naspotnika kako sta pogledala, ko je priletel Bačijev sistem na njuno krmišče. Vseeno je bilo zaman, noben krap ni pobral njegove vabe.

    Milan nama je prinesel zelo okusno večerjo, ki sta jo pripravila skupaj s Sandijem. Ivo je bil zadolžen za zbiranje informacij, ki bodo pomagale naši reprezentanci pri uspešnem lovu. Dobro se je odrezal, kaj dobro, odlično! Uspelo mu je dobiti podatke o vabah in še o čem, kar so uporabljali naši nasprotniki. Žal pa vse to ni bilo dovolj. V sektorju B so se prijemi zaradi pritiska nasprotnikov ustavili, Krištof in Beno sta počela vse, da bi ulovila krapa, midva z Bačijem pa ravno tako.

    Verjetno veste kakšen je občutek, ko ne uloviš krapa, čeprav so le-ti nekaj metrov proč. Poskušaš z vsem mogočim, da bi ga zvabil na svoje krmišče, če ne gre pač ne gre. Veter je začel pihati v drugo smer in to je bil dober znak. Z Bačijem sva imela veliko upanje, da se bodo krapi odpravili v smeri vetra in da bodo našli najino krmišče. Žal se to ni zgodilo in celo noč sva ostala brez prijemov.

    Sobota 9.10.2010

    “Če danes ne uloviva nič, bom prosil za menjavo.” je zjutraj ves izmučen dejal Bači. “Ne razmišljaj o tem. Zdrži do konca, boš videl, da ne bova brez ribe.” sem ga tolažil in skušal pogovor obrniti v drugo smer. “Naredila sva vse, kar je bilo v najini moči. Sedaj nama ostane le še čakanje na prijem, boš videl, da bo.” V najinem boksu je bil tudi Milan, ki naju je spremljal ves čas tekmovanja. “Ulovila bosta krapa, ves vajin trud ni bil zaman. Grem do Slavkota in Mateja, ko se vrnem, bomo vagali!” je dejal in se s kolesom odpeljal do sosednjega jezera.

    Oglasil se je Bačijev signalizator. Rahel prijem, swinger se je le malenkost prestavil navzgor in Bači je dvignil palico. “Imam ga!” je rekel. Ne znam opisati, kaj vse mi je šlo takrat po glavi. Besede nisem črhnil, molčal sem in si v mislih govoril: “Počasi, mehko roko, mehko zavoro, počasi Bači!” Minilo je le nekaj minut, ko mi je Bači rekel, naj pripravim podmetalko. Do kolena sem zagazil v vodo in takoj mi je uspelo zajeti krapa v mrežo. “To, imava ga!” je skoraj kričal moj sotekmovalec. Od sreče so se mu tresla kolena. Oba sva bila nepopisno vesela in srečna. Imava angleškega krapa. Majhen debelušček nama je pomenil več kakor zlato. Antiseptik na vbodno rano, previdno sva ga dala v mrežo čuvarico, ki sva jo kar dvakrat zavezala za vsak slučaj. Takoj so bili pri nama sosedje Hrvati, ki so nama čestitali za uspeh. Pozabil sem napisati, da je njim uspelo uloviti krapa že pred nama. Si lahko zamislite kako sva se počutila?

    K sreči to ni bil edini prijem. Bačiju je uspelo uloviti še dva krapa, eden pa mu je žal ušel ravno v trenutku, ko je hotel Sandi napraviti nekaj posnetkov. Če prebiraš moj prispevek Sandi, to se ne dela, tekmovalca zmotiš pri njegovem opravilu. Kakorkoli že, krapi imajo zelo mehke gobčke, večina pa tudi zelo poškodovane zaradi neznanja ribičev. Bačiju je uspelo v soboto uloviti tri krape skoraj enake teže. Vsi so bili veleluskinarji, lepe temno rjave barve. Fotografirala sva prvega ulovljenega krapa, na Bačijevo željo pa slike ne bom objavil v javnosti. Preostanek dneva je minil brez prijemov, prav tako tudi noč.

    Nedelja, 10.10.2010

    Zadnje ure so bile pred nama. Špancema ni uspelo uloviti nobenega krapa več, tudi Grkoma ni šlo nič bolje. Južna Afrika pa je poglavje zase, tekmovalca sta lovila kot za stavo. Njun uspeh je skrivnost za cel svet. Midva sva nadaljevala z menjavo sistemov, uporabljala sva vse manjše vabe in trnke. Vsi prijemi do sedaj so bili le na eno Bačijevo palico, začuda na notranjo. Kar na treh palicah sva imela enako vabo, uspeha pa ni bilo. Hrvati so naju prehiteli, tudi nekaj ostalih ekip je uspelo uloviti krape. V sektorju C Krištof in Beno nista imela sreče, Slavku in Mateju so krapi nehali prijemati, pri nama se ni dogajalo nič. Nisva se sprijaznila z rezultatom, še naprej sva premetavala sisteme, vztrajala pa sva pri Bačijevem bojliju, ki se je pokazal za zelo uspešnega.

    Naenkrat sem zaslišal zvok mojega signalizatorja. Zelo presenečen sem prijel palico in tokrat sem imel krapa na trnku. Ne vem več, kaj sem razmišljal takrat. Morda: “Samo, da se ne sname.” Krap je bil že zelo blizu obale, rahel pobeg in takrat se je zgodilo. “Ušel mi je!” sem rekel Bačiju. “Nemogoče, vse sem naredil, kot je treba, nemogoče!” Otrpnil sem, palica je končala na pol v vodi, globoko sem dihal.

    Brez besed sem vzel v roke spod palico, raketo sem napolnil s peleti in jo vrgel proti svojemu krmišču. Kot da ni dovolj to, da mi je pobegnil krap, se mi je zamotalo še nekaj metrov vrvice in to je bilo za moje živce preveč. Palico sem odvrgel v travo, stopil sem v šotor in oblile so me solze. Ja, prave solze. Razočaran sem bil, kot še nikoli v življenju. Trudil sem se in upal, da bom ujel vsaj enega krapa. Ko sem to končno uspel, se mi je revež snel.

    Tekmovanje je bilo končano ob 13.00 uri. Vrnili smo se v kamp z mešanimi občutki. Nihče ni nikogar obtoževal, nihče ni nikomur očital ničesar, vsi smo naredili vse, da bi dosegli kar se da dober rezultat. Bili smo zelo blizu medalje, samo dve ribi sta manjkali. Škoda, res škoda. Opremo smo pospravili v vozila, pripravljeno je bilo odlično kosilo, po kosilu pa vroč tuš. Popoldne je hitro minilo in že smo odšli na slavnostni zaključek. Vzdušje je bilo prijateljsko, ekipe so si izmenjale skromna darila in marsikdo se je zapletel v zanimive pogovore, največ seveda o težavnosti tekmovanja.

    Pot domov

    Zgodaj zjutraj smo odrinili na pot proti Sloveniji. Tokrat je bila vožnja napornejša, vsi smo bili neprespani in utrujeni zaradi preteklih dni tekmovanja. Vozili smo počasi, večkrat smo se zaustavili in menjali voznike. Zdi se mi, da smo kljub počasnemu potovanju kar naenkrat preleteli Francijo, Nemčijo ter Avstrijo in že smo bili na Jesenicah. Popili smo jutranjo kavico, nato pa smo se poslovili od dela reprezentance in nadaljevali pot do Celja. Odšli smo vsak na svoj dom in verjetno so tudi drugi, tako kot jaz, hitro legli k zasluženemu počitku.

    Še zahvala

    Sandi Sever in Milan Rodošek sta dokazala, da sta vredna zaupanja in da brez njunega profesionalnega dela udeležba na Svetovnem prvenstvu ne bi bila mogoča. Njuna moralna podpora je bila v pomoč vsem nam, ki smo bili na tekmovalnih mestih, njuna skrb za naše dobro počutje, je brez primere. Želim jima vse najlepše v nadaljnih projektih in močno upam, da imajo enako mnenje tudi vsi ostali člani reprezentance. Ne smem pozabiti še na Slavka Cudermana, prekaljenega tekmovalca iz RD Bled, ki je pomagal pri pridobivanju sredstev za udeležbo vseh reprezentantov.

    Aleksander Kolar

    Vir: Carpinslovenia.com