djp-2011-plagicevo
Jul 6

DJP 2011

Elitna prireditev na elitni vodi

Donavsko jadranski pokal v LKO je bil ustanovljen, da se popestri tekmovalna ponudba v tej ribiški disciplini, ki sicer v okviru ribiških zvez premore le svetovno prvenstvo. Namenjen naj bi bil predvsem seznanjanju mladih, perspektivnih ekip z nastopanjem na visokem nivoju, vendar pa je v praksi povsod prišlo do kriterija, da na njem nastopita četrto in petouvrščena ekipa z državnega prvenstva.

Na premiernem tekmovanju leta 2009 sem bil pri nas na Slivniškem jezeru prisoten kot novinar revije Ribič. Dve leti kasneje sem se na jezeru Pelagovićevo v Bosni in Hercegovini kot petouvrščeni lanskoletnega DP znašel v meni vseeno ljubši vlogi tekmovalca. S tem pa, kot lahko vidite, vloga poročevalca sploh ni bila izključena.

Čeprav ima na podlagi naziva tekmovanja pravico nastopa vsaj pol Evrope, se je z izjemo občasnega nastopanja Avstrijcev zadeva izkristalizirala v srečanje ekip z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi česar pa kvaliteta sploh ne trpi, saj je ljudem s tega področja ribolov položen tako rekoč v zibko. Morda ne lov šarenke, »šarana« pa zanesljivo!

Tako se je v četrtek zvečer, 28. julija 2011, na roštilju par exellence zbralo deset ekip. Po tri so kot domačini prijavili Bosanci in kot branilci naslova Hrvati, po dve pa sta prispevali Srbija in Slovenija. Res elitna zasedba, saj praktično ni bilo ekipe, ki se ne bi ponašala z nastopom na svetovnem prvenstvu. Kaj to pomeni v Hrvaški ali Srbiji, ki že vsa leta tekmovalnega krapolova krojita sam svetovni vrh, pa mi je najlepše pojasnil kapetan srbske reprezentance na SP v Franciji leta 2009. »Imam naslov svetovnega prvaka, pa že dve leti čemim v drugi srbski ligi in se ne morem izkopati iz nje! Pa da ne boš mislil, da sem edini. V drugi ligi lovita še dva, ki sta povsem na istem!!!«

Jezero Pelagovićevo, ki se nahaja cca. 20 kilometrov južno od mejnega prehoda v Orašlju, in do katerega smo potrebovali šest ur z vsemi obmejnimi formalnostmi, dvema postankoma za kavo in »šopingom« v Bosni, se ponaša z povsem nezaslišanim ulovom 14 kilogramov po komadu. To je, kot trdijo domačini, posledica dveh ton manjših krapov, ki so jih vložili leta 2003 ter približno toliko amurjev, vloženih štiri leta pozneje. Vse ostalo je rezultat povsem nepojmljivega prirasta ter še bolj nepojmljivega dejstva, da jim je v Bosni uspelo uveljaviti striktno spoštovanje načela »ujemi in izpusti«!

Tisto, s čimer se sicer ne hvalijo toliko, je pa tega vsekakor vredno, je urejenost jezera. Ne le, da je vsaka pozicija po vzoru na Šumbar urejena »a la Capan«, na vsaki je tudi miza s klopmi in koš za odpadke. Pozicije so vsekane tako, da je skoraj na vsaki ob katerikoli uri dneva vsaj malo sence. Na polotoku, ki oblikuje vodno površino v podkev in na katerem že stoji ribiška koča, pa so ravno v času naše prireditve dokončevali zgradbo, v kateri so bili poleg stranišča tudi tuši…

Sedaj pa k sami tekmi. Ker smo kljub dveurni zamudi prispeli prvi, smo bili deležni posebne pozornosti bosanske ribiške zveze s predsednikom Ahmom Gogićem in sekretarjem Rifetom Hadžihasanovićem na čelu. S konkurenco, ki se je čudežno zbrala točno v času večerje, smo prebili nekaj prav prijetnih »jugonostalgičnih« uric, nato pa smo se kljub skušnjavam kot pravi profesionalci ob dvaindvajseti uri odpravili k počitku. Ki je zaradi komarjev in nervoze pred startom pravzaprav trajal le tisti dve uri med tretjo in peto zjutraj. Smo pa zato še toliko bolj nestrpno pričakovali začetek tekme.

Na petkovem jutranjem žrebu se je vse bleščalo od sijajnih dresov in res sem bil vesel, da je mene in ženo Tanjo naša RD Novo mesto v zadnjem hipu opremila z res lepo kolekcijo športnih oblačil s »klubskimi« oznakami. In ker je po igri slučaja tudi koroška ekipa imela drese v zeleni barvi, je bilo za dober vtis in začetno počutje ustrezno poskrbljeno.

Že pred odhodom v Bosno sem od informatorjev izvedel, da ima voda s tekmovalnega aspekta eno hudo napako. Da se za medalje tolčejo le štiri, največ pet pozicij, medtem ko lahko ostali manj srečni le uživajo v solidnem ulovu velikih rib, z rezultatom pa se raje ne obremenjujejo preveč…

To so nam potrdili tudi organizatorji, ki so kot favoritske označili pozicije ena, tri, šest, osem in morebiti še dvajset, ki se je sicer nahajala na nasprotnem, plitkejšem delu jezera, vendar pa je kot krajnja v zameno dajala izjemno velik del vodne površine skupaj z vhodom v dobro lovljeni in kot tak redno hranjeni zaliv. Omenjali so tudi dvojko, ki pa sva jo s hrvaškim kolegom ocenila za preveč zaprto in zaradi tega predlagala, da se trojka obrne v desno proti šestici. Obljuba organizatorja, da bo opozorilo upošteval, je menda ostala zgolj pri verbalnem deliktu, posledično pa je domača ekipa na dvojki kljub silnim travmam in naporom osvojila zadnje mesto. Sic!

Ne vem, zakaj vse slovenske ekipe že od ustanovitve tekmovanja žrebamo najprej slabo, potem pa še sosednja mesta. Najbrž zato, da nismo sami v nesreči in si lahko nudimo medsebojno oporo in tolažbo. Korošci so kmalu potegnili petnajst, nam pa je kot zadnjim pri žrebanju ostala številka sedemnajst. Vse do predzadnjega je bila v igri tudi dvajsetka, a domačini, ki so žrebali pred nami, toliko prijazni nekako pa le niso hoteli biti.

Začetek tekme, ki sta jo brezhibno in z obilico humorja vodila brata Nebojša in Dušan Tuzlančić, sicer najboljša tekmovalca v BIH, je povsem potrdil napovedi. Komaj smo dobro vrgli v vodo, že so imele ekipe na favoritskih pozicijah preko petdeset kilogramov, čeprav skoraj brez krapov. Vse vodilne ekipe razen tiste desno od nas so si rezultat pretežno izgradile na velikih amurjih, ki so se po mojih izkušnjah upirali toliko kot mokre cunje.

Vrstni red ob koncu dneva je bil naslednji: USRID Zagreb na trojki 122, srbska Zvezdara na osmici 97 ter njihovi »drugari« Korda na šestici 75 kilogramov. Sledil jim je še domači Ribosport na dvajsetki s 66 kilogrami, potem pa je bilo konkurence za medalje nepreklicno konec. Še več, štiri ekipe se sploh nismo vpisale in z otožnostjo sem se spomnil naše letos zelo izenačene lige, v kateri je celo slab žreb omogočal doseči vsaj dober rezultat.

Noč je prinesla le malo ulovov in še manj sprememb, v soboto pa sta Zvezdara in Ribosport z ulovom preko sto kilogramov povsem deklasirala nasprotnike in tekma se je zdela odločena. In bi tudi bila, če ne bi Bosanci zadnjo noč povsem »zaspali« in z ničlo omogočili priključek Zagrebčanom. Tako smo v nedeljo lahko spremljali neizprosno borbo za drugo mesto, katere rezultat ni bil znan vse do končnega tehtanja, po katerem se je izkazalo, da je domači Ribosport z 273,8 kilogrami le za kilogram in pol prehitel hrvaški USRIDRRH. Ekipa srbske Zvezdare je ves čas tekmovanja držala svoj tempo in s 354 kilogrami prepričljivo zmagala.

Korošci so imeli na številki petnajst majhen zaliv, ki ga je kakih trideset metrov dolga izrastlina delila od našega. V njegovem kotu so imeli par potopljenih suhih vej, za katere sem jim bil iskreno nevoščljiv, in res so kmalu po začetku tekme iz tistega »zajeba« potegnili dva krapa v teži 30,5 kilogramov, amur pa se jim je snel pod nogami. Izjemen začetek, ki pa se je kvaril iz ure v uro, ker je vse bolj kazalo, da sta Franjo in Jože popikala edine tri ribe v tistem kotičku. Ostanki »štanta«, ki je bil dobro zaprt tako z leve kot z desne, niso ponujali kaj prida razlogov za optimizem.

Po skupaj dogovorjeni taktiki sta dve palici pustila okoli potopljenega grma in tam hranila le z bojliji, medtem ko sta s preostalima palicama poizkušala na preostalem prostoru najti kakšno »preostalo« ribo. Pri tem sta se še posebej osredotočila na lov amurja, vendar sta s tem žal uspela dokazati zgolj to, da z njegovo prisotnostjo v našem delu jezera ni bilo kaj prida.

Naj povem, da sta bila fanta kljub dolgemu postu v nedeljo še bolj neprespana kot midva, saj sta vso noč premetavala sisteme v upanju na vsaj slučajni zadetek. Pokazala sta neverjetno borbenost in moralo ter si s tem poleg devetega mesta nakopala moje silno spoštovanje!

Sam sem na drugi strani jezika ugotavljal, da imam zaliv brez potopljenih vej in brez znakov življenja in za hip me je ob misli na konkurenco in razpoložljivo lovno mesto popadlo malodušje. Potem pa sem se opomnil, da sicer spoštujem vsakega, bojim se pa nikogar (razen samega sebe), da mi ta tip vode vsaj teoretično ustreza, da se da na vsaki tekmi najti kak cilj in se odločil za osvojitev šestega mesta – torej prvega mesta v skupini petih ekip s slabim žrebom. Če prav razmislim, nama je s Tanjo skoraj uspelo realizirati zadano in ker tudi Korošci niso bili zadnji, moram biti z doseženim pravzaprav povsem zadovoljen. Konec koncev sva prehitela tudi lanskoletne zmagovalce!

Tako po prvi oceni kot po markiranju se je praktično edino upanje na prijem ponujalo tam daleč ob nasprotnem bregu na skrajnem desnem robu boksa, kjer se je začenjala globlja zajeda z nekaj vejami in občasnimi skoki rib. Čeprav sva do sobotnega jutra pokrivala celoten koridor, so se moja predvidevanja uresničila, saj sem oba krapa dobil na desni palici. Enajstkilaša na »sprudu« in šestnajst kilogramov na robu zaliva.

Zaradi navedenega, pa tudi iz solidarnosti do najinih sotrpinov na levi, sva vse palice in hranjenje ob svitu premaknila v daljavo in v desno; eno vabo na »sprud« na sedemdeset metrov, eno preko njega v globino, tretjo ob breg in na sam rob zaliva, ter eno še naprej v sosednji zaliv. Za slednjo zaradi gostega rastja, ki mi je zastiralo pogled, sicer nisem povsem prepričan, ali je še bila v mojem koridorju…a ker se ni nihče pritožil…

Kakorkoli že, najina odločitev je bila kmalu nagrajena s silovitim piskanjem signalizatorja prav na tej palici, a je ob Tanjini vzpostavitvi kontakta prišlo do trganja. Ker se je neljubi pripetljaj z odpovedjo materiala pripetil nekako na pol poti med palico in vabo, se kot edina ponuja razlaga, da se je laks drgnil ob kako oviro.

Da povrnem Tanji moralo, sem ji le malo zatem prepustil tudi naslednji prijem, a se je amur odpel nekaj metrov od brega. Iz »čistog mira«! Nobene napake ni napravila, pa že druga izgubljena riba in moji ženi se je iz dna duše iztrgala ugotovitev, da tu ribe povsem očitno ne kažejo nobenega spoštovanja do žensk. Še neke druge izraze je uporabljala, zato sva soglasno sklenila, da se do nadaljnjega vzdrži utrujanja.

Ker naj bi tukajšnje ribe pozitivno reagirale na padanje hrane v vodo, sva cel dan po malem bombardirala pozicije, hkrati pa na eni do dveh palicah preizkušala vse nama znane finte krapolova – od »zig riga« do nad dno dvignjene koruze za amurja. Na najino veliko žalost ta fleksibilnost ni bila nagrajena, je pa ob osmih zvečer v zalivu na klasiko prijel trinajstkilski lepotec in dvajset minut kasneje sem prejel čestitke sekretarja tamkajšnje zveze in delegata tekme, ki se je ravno takrat mudil na prijateljskem obisku; pravzaprav nas je krap zmotil »usred kafe«. Zelo mu je bil všeč (gospodu Fikretu, za krapa ne vem) moj mehki način utrujanja – njegovi ribe očitno dosti bolj »siluju«.

Tudi sicer so bili domačini navdušeni nad najinim ravnanjem z ujeto ribo, pa je eden od sodnikov pripomnil, da bi si že samo zaradi tega na vsak prijem zaslužila še tri dodatne. Ki pa jih ni bilo, čeprav sva v zadnjo noč krenila z desetkilogramskim hranjenjem in polna optimizma. Petnajst polnočnih kilogramov v enem kosu je bilo vse, kar sva uspela iztržiti in rezignirano sem ugotovil, da je koncentracija rib v tem plitvejšem delu jezera za višje dosežke preprosto premajhna.

Zato sem zjutraj ob kavici upravičeno razmišljal, ali naj sploh še kaj vržem v vodo in na koncu travme poleg tega, da se nama črno piše, v kavni usedlini našel še priporočilo za sto bojlijev na bližnjo ter deset raket na oddaljeno pozicijo. Slednje je bilo ob desetih poplačano z desetkilogramskim amurjem, ki ga je Tanja besno ekspresno spravila na suho in s katerim sva prehitele Karas iz Novske za končno sedmo mesto.

Kaj naj rečem za suma sumarum?! Uvrstitev morda ni bajna, a sem z njo glede na okoliščine zelo zadovoljen. V vodo sem zmetal trideset kilogramov hrane v vrednosti 400 evrov, kar je moj največji dosedanji napor na tem področju (kot sem izvedel kasneje, sem za pet kilogramov presegel zmagovite Srbe) in zaradi katerega sem še tri dni kasneje občutil vsako mišico na svojem precej zmahanem telesu. Denarnica me bo najbrž bolela še dosti dlje in ker tudi taktično ne najdem prevelikih napak, bi si upal trditi, da bi se ob bolj srečni roki lahko elitni konkurenci navkljub povsem enakovredno borila za medalje. Vsekakor pa sva, kot bi dejali v mojem poklicu, naredila najbolje, kar sva v tistem trenutku znala in zmogla. Že zato sva zapustila Pelagićevo z dvignjeno glavo in napolnjena z zadovoljstvom. In prepričan sem, da sta tudi Jože in Franjo čutila enako.

Osebno DJP kot izziv in doživetje postavljam ob bok svetovnemu prvenstvu, ker sem kljub slovensko nemškim in celo italijanskim prednikom po svoji duši očitno predvsem južnjak. Ali pa me je »pokvarilo« nekaj desetletij življenja v bivši »Jugi«. Kakorkoli že, meni je sistem organizacije, kjer skoraj nič ne poteka čisto po scenosledu, na koncu pa vse »štima« na najvišjem nivoju, nadvse simpatičen in celo blizu. Še posebej, če je začinjen z dobro voljo in humorjem in res mi je bilo v veselje, ko sem videl nekdaj »zaračene« ljudi sedeti za isto mizo. »Šaranolov« očitno zbližuje ljudi. »I drugaricu Tanju!« kot je v zaključnem govoru posebej poudaril predsednik Ahmo Gogić.

Še dobro, da nisem pretirano ljubosumne sorte!…

Jože Saje

P.S.: Vse te lepote in kapitalci (šalili smo se, da tu vsako ribo pod deset kilogramov takoj ustrelijo, da jim ne dela sramote in kvari povprečja) so na voljo za 15 evrov na dan. Na štiri palice!?! Vendar ne upajte preveč, da si boste tukaj nabrali kaj veliko fotografij za lepe spomine. Jaz sem to poizkusil samo s prvim, a sem po treh klofutah in dveh premetih premočen in sluzast odnehal. Še opravičil sem se krapu zaradi nepotrebnega nadlegovanja. Kot mi je pozneje povedal Nebojša, je edini način, da prideš do uspele fotografije, slikanje takoj, ko ribo potegneš iz vode. Ko še ne ve, kje je in kako se piše. Potem je prepozno.